Navdušena, nasmejana, nekoliko rdeča v obraz, mokra (od dežja), polna energije in srečna sem premagala desetko na 12.LJUBLJANSKEM MARATONU! Sem carica, al ne?! haha
Uspelo mi je preteči 10.5km v 1h 4 min 20s YES!!!
Priznam. Trema je bila. Ene pol urce do štarta sem bila kar malo živčna. Folk se je enormno ogreval (no, edino pravilno), na rahlo je škropilo in skupina The Stroj naj bi nam dala energijo za polet. Baje so kar dobro "ropotali" ...... nekaj minut po štartu(?!) (ko sem bila že pr Gospodarcu).
Z Nino sva stali z ramo ob rami v "konzervi sardelic". Adrenalin je šopal. Napovedovalec je stopnjeval napetost z natančnim časovnim opozarjanjem (še 5 min, še 4 min, še 3 min, še 2 min, še 1 min). POK. Aha, sem si mislila, zdaj pa greeemoooo! V počasni hoji smo se začeli premikati. En tip za mojim hrbtom je pripomnil svojemu prijatelju :"no, pa sej sem ti reku, da ne bo tako hudo".
In smo šli. Že takoj na začetku mi je uspelo izgubiti Nino. Ali pa je ona izgubila mene.
Zdelo se mi je, da tečem v nekem zmernem tempu, nakar me nekje pri Nami začnejo množično prehitevat tekači. To je trajalo nekje do petega kilometra. Lahko si mislite, kje je bila moja samopodoba. haha
Nekoliko smešna mi je bila scena pri postojanki s pijačo (šank postojanka) na 5 km. Ljudje so se ustavili, spili kozarček, rekli kakšno spodbudno in odhiteli naprej. Do naslednje postojanke, ki je bila za vogalom.
Kakorkoli že, uspelo mi je. Premagala sem sebe in ZMAGALA.
Kaj pa sedaj? 21km?! Hmmm, morda!
Uspelo mi je preteči 10.5km v 1h 4 min 20s YES!!!
Priznam. Trema je bila. Ene pol urce do štarta sem bila kar malo živčna. Folk se je enormno ogreval (no, edino pravilno), na rahlo je škropilo in skupina The Stroj naj bi nam dala energijo za polet. Baje so kar dobro "ropotali" ...... nekaj minut po štartu(?!) (ko sem bila že pr Gospodarcu).
Z Nino sva stali z ramo ob rami v "konzervi sardelic". Adrenalin je šopal. Napovedovalec je stopnjeval napetost z natančnim časovnim opozarjanjem (še 5 min, še 4 min, še 3 min, še 2 min, še 1 min). POK. Aha, sem si mislila, zdaj pa greeemoooo! V počasni hoji smo se začeli premikati. En tip za mojim hrbtom je pripomnil svojemu prijatelju :"no, pa sej sem ti reku, da ne bo tako hudo".
In smo šli. Že takoj na začetku mi je uspelo izgubiti Nino. Ali pa je ona izgubila mene.
Zdelo se mi je, da tečem v nekem zmernem tempu, nakar me nekje pri Nami začnejo množično prehitevat tekači. To je trajalo nekje do petega kilometra. Lahko si mislite, kje je bila moja samopodoba. haha
Nekoliko smešna mi je bila scena pri postojanki s pijačo (šank postojanka) na 5 km. Ljudje so se ustavili, spili kozarček, rekli kakšno spodbudno in odhiteli naprej. Do naslednje postojanke, ki je bila za vogalom.
Kakorkoli že, uspelo mi je. Premagala sem sebe in ZMAGALA.
Kaj pa sedaj? 21km?! Hmmm, morda!
10 komentarjev:
Ojla!
Kakorkoli že od sedaj naprej (al samo rekreativni tek al 21ka al pa celo 42ka) si tud zame velika zmagovalka. In, tako kot si se že sama poimenovala, res PRAVA CARICA!!!!Zato še 1x VSE ČESTITKE in pogumno naprej.
LP
Ni bilo slabo:-) Naslednji maraton pa pade marca:-)
Čestitke!
Zdaj pa steci novim uspehom naproti :)
HVALA VSEM, ki ste verjeli vame!
hvala ker ste me poslušali...
hvala za vse SMS-je, maile ...
ja, zdaj pa novim zmagam naproti! :-)
Oj!
Čestitam... Zdaj moraš dati za pjačo!!
lp, iztok
Iztok, zmenjeno ;-)
drugo leto gres pa se ti, a ne?!
Ah, Četinke! ;)))
Hude ste. Ti s tvojimi pretečenimi 10 km, Tanja pa z iskoristkom mojega trenutka slabosti ;))
Zgleda da se vidimo drugo leto na startu!
Tebi pa iskrene čestitke!
sasa, besede pa sedaj res ne mores prelomiti! ;-)
seveda se vidimo drugo leto!
BRAVO!!!!!
res sem ponosna nate andrejčica! Mi je nina slike pokazala, res sta ble carice.
J drugo leto pa zares grem z vama, če vama bo 10-ka sploh še zanimiva.
Še enkrat čestitam!
jupiiii, več kot nas bo-bolj se bomo spodbujali :-)
jaz kar (pre)hitro zbolim za lenoritisom :-)
Objavite komentar