torek, 11. december 2007

še zadnjič ...

Baje se v objavah že ponavljam. Vsaj Tanja tako pravi. Ko mi uspe dvigniti rit in se odtrgati od televizije, to hitro ovekovečim na blogu kot velik tekaški podvig. Če je pa res - prav vsak tek je moja zmaga.

Včasih se zgodi, da grem "na zrak" v dopoldanskih urah. V bližnji okolici popravljajo cesto, po kateri tečem. Že nekaj mesecev. Najprej so me delavci le čudno gledali, ko sem sopihala mimo. Včasih (pred meseci) sem bila deležna žvižgov, kasneje tudi nasmehov in ploskanja. Danes so mi ponudili opoldansko kavico in šilček. Poznam že vse delavce. Vsaj na videz. In oni mene.

Na mestu nekoč "lepe" ceste, so danes kupi blata, zemlje in globoke luknje. Pred "gradbiščem" ponavadi malo upočasnim in se naredim, da iščem možno alternativo po bližnjem vrtu ali sadovnjaku. Ampak vedno se vsa mehanizacija ustavi, delavci obstanejo za trenutek in me spustijo mimo. Hihi, men se pa fajn zdi.

1 komentar:

Anonimni pravi ...

Samo v vednost: mene čist nič ne motijo tvoji zapisi o laufanju. Mi sam še bolj slabo vest delajo, ker sem js lena. Kar je super!
Čestitke za vztrajnost!!