sestankovanje

sestanek zaradi sestanka ...

Vedno znova sem žrtev nakladanja željnih ljudi. Tudi pri nas v službi imamo nekaj brihtnih glavc, ki čutijo (iz meni neznanih razlogov) potrebo, da delijo z mano (in ostalimi sodelujočimi) vsak najmanjši (nepomemben) detajl. Predvsem se to nakladanje vrti okrog hvalisanja, kako in koliko so nakladači posamezniki (ne) naredili od zadnjega srečanja. Ko takšno nakladanje traja uro predolgo, itak pridejo do ugotovitve, da danes žal ne moremo nič konkretnega doreči in da se je nujno potrebno dobiti še enkrat. In meni odmeva v glavi: "pa ne že spet" in "zakaj se to dogaja meni". Mogoče sem pa sama kriva. Nisem ustrezno opremljena za sestankovanja! Vedno si pozabim prinesti časopis!

Nekaj podobnega se je zgodilo tudi včeraj. Z nekaj minutno zamudo živčna iščem parkirno mesto oz. prazen pločnik, kjer bom lahko za urico pustila svojega jeklenega konjička. Redna telesna rekreacija mi je pomagala, da sem se pognala v dir in preskakovala po dve stopnici naenkrat ter zamudila na sestanek le pet minut. Zasopla hitro napnem ušesa, da bom čim prej ujela rdečo nit debate. Napnem tudi oči in, juhej, na mizi vidim kavo, piškote in sok. Po pol ure napenjanja ušes (in oči - kje je še kaj kave?!) in možganov s(m)o se še vedno vrteli okrog istih vprašanj in problemov. Itak spet nismo rešili nič. Zanimivo pa je, da se odgovornost vedno prelaga na ljudi, ki jih ni na sestanku. Npr.: to bi lahko pa Jan naredil, prevzel. Še dobro, da imamo Jana, ki bo vse naredil! Čeprav ga ni na sestanku in prisotni nimamo pojma, kaj si Jan misli o vsej zadevi, smo pa veseli, da obstaja. Saj vedno predstavlja trenutno rešitev problema. Juhej, pa je šla ura po gobe. Ker vedno najdem nekaj dobrega v stvari, si rečem: še dobro, da je bila samo ena ura. (Mogoče pa je to tudi razlog, da požrem sranje tudi takrat, ko ne bi bilo treba.)
Vseeno sovražim sestankovanje.