nedelja, 17. februar 2008

Sonček je in jaz sem skuštrana

Sem jaz vedela, da bo krasen vikend. Čeprav "en čink" mrzel. Sonček je kljub mrazu in vetriču zbezal iz hiš, stanovanj, izpred TV-ja marsikoga.
Ponovno se je odprlo "tekmovanje" na Grmado. Kdo bo koga?! Ko me nekje na poti prehiti hribolazec, povečini starejši, ki je seveda v zelo dobri telesni pripravljenosti, se ne dam. Napnem vse moči. In ga "zasledujem". Čudim se sama sebi in kar ne morem verjeti, od kod črpam moč in energijo. Uživam. Glede na to, da se je moja "sezona" miganja šele začela, še nisem naletela na tečnobe, ki me ponavadi vznemirijo z ropotom pohodniških palic za ritjo. Hi hi. To me še čaka.

Tanja me vsakič znova opozori, da (baje) po kakršnem koli miganju (tek, hoja ...) postanem manj pasja.


Glede na to, da se moj prijatelj potepa po Turčiji in vem, da se ima skrajno lepo, in seveda bi se tudi sama z veseljem potepala, mu sporočam, da je v Sloveniji zelo lepo. Prekrasno je. Da mu ne bo prišlo na misel in bi podaljšal "počitnice".

Zunaj sije sonček. Mraz nas opozarja, da je še vedno zima. Kar je super, da lahko izkoristim še nekaj centi snega in se hkrati nastavim sončnim žarkom. Žal ne na šest tisočakih ...

Pišuka sem ratala nakladačka.

1 komentar:

Anonimni pravi ...

Draga moja, ti si živi dokaz koristnosti in učinkovitosti telesne aktivnosti.
Vsakič, ko premagaš svojo petko (5km) in se zadihana in prepotena vrneš domov, te mam rajš. Mogoče sem egoistična - sam če si pa res bolj prijazna potem :))))