počitnice in Andreja

Kljub temu, da so kazalci že čez poldne, je zame še vedno jutro. Kar ne morem se prebuditi. Čakam na drugo dozo kave. Čakam, da bodo moji možganči začeli počasi obratovati. Čeprav sem na dopustu, imam še za celo popolne in še za kakšno noč dela (Boško, tukaj mislim nate!!!).

Pred kakšnim letom sem ugotovila (bolje pozno kot nikoli), da na svetu obstaja še toliko norih stvari, ki jih še nisem počela ali videla, da je škoda vsako minuto preživeti doma pred televizorjem. Tako sem bila včeraj (prvič) na "sedmerih triglavskih jezerih" oz. končni cilj je bila koča pri Triglavskih jezerih.

Dolina Triglavskih jezer - biser največjega slovenskega narodnega parka - je najstarejši znani del Triglavskega narodnega parka. Območje, ki sega na severu od Kanjavca in Vršaca, na vzhodu omejuje greben Zelnaric in Tičaric, na zahodu pa razbrazdan greben Lepega Špičja. Zgornja ravnica pod Prehodavci z Rjavim jezerom, Mlako v Laštah in Jezerom pod Vršacem se mimo Zelenega jezera spusti v osrednji, dolinski del mimo Jezera v ledvicah do Močivca in Dvojnega jezera ter se na koncu Lopučniške doline pod Stadorjem zaključi s skrivnostnim Črnim jezerom nad steno Komarče. Zvrhan koš nenavadnih imen, ki vabijo radovednega popotnika na potep ali izlet!

Seveda moram najprej pojamrati, da me je skoraj kap, ko me je budilka vrgla iz postelje ob 4.30 ZJUTRAJ! Kava, veliko jamranja (to paše zraven in še Tanjo nam je uspelo prebuditi) in smo šli.
Z avtom smo se odpeljali do Planine Blato. Tu smo zagrizli v kolena in se podali novim dogodivščinam naproti. Čeprav smo startali že ob 7.30, smo bili eni zadnjih. Parkirišče je bilo že nabito polno. Prva postojanka je bila koča na Planini Jezero, ki smo jo ogledali po slabi uri hoje. Obvezno kava in domače kislo mleko. In že smo švignili naprej. Jutranje sonce je sramežljivo kukalo izza planin. Dodobra se nam je že uspelo prebuditi. Očarani smo ugledali planšarije na Planini Dedno polje. Polni energije smo se kot gazelce vzpeli do Planine Ovčarija, od tu pa do koče pri Triglavskih jezerih. Vreme je bilo čudovito (če odmislim dve plohici, ki sta nas ujeli na poti domov). Naš ata je car o poznavanju gora. Pokazal nam je vse okoliške doline, bolj in manj oddaljene hribe, ki jih je naše oko lahko zazrlo na razgledni točki (??? nekje na poti). Sonček se nam je smejal in nas prijetno grel. Meglico pa se je vila iz doline Bohinjskega jezera in nas klicala v svoj objem. Čez Štapce smo se počasi vrnili v dolino. Bogatejša in željna slovenskih lepot že hrepenim po novih vzponih.

Evo, nekaj utrinkov ... (s fotoaparatom težkim kakor cigu)