Na smeh mi gre, ko se vidim otovorjena s pettaužnt vrečkami. V vsaki roki jih imam ponavadi pet preveč. Pa še torbico moram nekam obesiti, pa rezervne čevlje se trudim držati z mezinčkom, plašč mi visi na rami ... Nekako tako sem ponavadi otovorjena. PREpogostokrat.Ponavadi se mi vedno (nekam) mudi. Ne vem kako, a mi vedno rata, da sem PREpozna. Pa nisem bila vedno takšna. Jah, saj vem ... leta, leta. :-)
V naglici, grabim vrečke (!!!), košare, torbice, čevlje ... Vsakič znova sem jezna nase, ker sem (spet) pozna. In še bolj jezna nase, ker sem spet neurejena. V daljavi ponavadi slišim glas: "od kod zavraga si spet privlekla toooliko vrečk". Ampak hec je tudi v tem, da ima vsaka vrečka svoj namen. Vsaka vrečka je nekomu namenjena. Ali pa so vrečke organizirane glede na lokacijo potovanja. Vsakič znova pa me presenetijo s svojo količino. :-)
Bolj kot se trudim, da bi bila bolj urejena (in organizirana), slabše mi gre od rok.
1 komentar:
glej z drugimi očmi, uni k dobijo vsebino tvojih vrečk so vedno veseli in ni važno, če kako min. kasneje ;)
glede otovorjenja...nas obstaja več takih kamel...mogoče je to sindrom levca ;) t.
Objavite komentar