mile je zakon

Dolgo časa sem oklevala s poslušanjem glasbe med tekom. Še maraton rekreativno desetko sem pretekla brez MP3-ja. Da mi ni bilo dolgčas, sem opazovala VSE okrog sebe. Kdo vse me je prehitel (nekaj »majčk« mi je celo uspelo dohiteti/prehiteti), kdo si poje, kdo se smeji, vztrajne fotografe, glasne navijače, ubadala sem se z uro in si računala povprečni čas (min) na kilometer. Skratka, dolgčas mi definitivno ni bilo.

Nina mi že od začetka svoje tekaške kariere razlaga, kako je lažje premikati noge, če ti »ta prava muska« daje ritem in te napolni z energijo. Sem poskusila. Večkrat. Ni mi bilo všeč. Enkrat so bile krive slušalke, drugič nepravilno izbrani komadi, tretjič …

Ampak vaja dela mojstra. In tako sem se nekako navadila teči s slušalkami v uhih. Izbira (motivacijske) glasbe mi še predstavlja izziv. Ugotovila sem, da mi za tek ne odgovarja ista glasba kot v avtu. Trenutno sem v fazi iskanja »taprave muske«.

Prejšnji tednom sem »mojim otrokom« poiskala nekaj glasbe po njihovem okusu (ja, dobra tršica). Meni sicer njihov okus sploh ne ustreza. No, mi ni. Ampak za tek je pa super. Mile Kitić. Znano?! hihi