četrtek, 2. oktober 2008

težko jutro

Nisem jutranji tip človeka. In nikoli nisem bila. Moj ritem življenja se je v zadnjem mesecu zelo spremenil. Po novem hodim v službo tudi zjutraj. Juhej :-(
Ne znam, ne zmorem opisati bolečine, ki me vsako jutro preseneti (znova in znova), ko zaslišim budilko.
Ponavadi, če se odpravim v posteljo dovolj zgodaj in »kvalitetno« preživim (prespim) noč, se zjutraj hitro zbrihtam (brez kave itak ne gre) in preživim en dolg, produktiven dan.
Pride pa dan, kot je današnji, ko pijem že šesto šalco kave, veke pa mi še vedno vleče skupaj. Kar ne morem se zbuditi. Zdi se mi, da sanjam. Ko se s kom pogovarjam, moram fino napeti vse prisotne in prisebne možganske celice (večina jih je namreč na dopustu), da sledim pogovoru. Govoru, ki je danes podoben momljanju, pa se pridno izogibam. Odzdravljam le z nagibom glave in s premikom ustnic, ki naj bi predstavljal nasmeh.
Res pa je tudi, da so za mano tri neprespane (zaendrek) noči.
Zadnjič sem si v enem izmen večjih shoping centrov dala izmeriti »nivo energije v telesu«. Bilo je še jutro. Skozi vrata trgovine sem vstopila med prvimi. Kazalec na »posebni mašinci« pa se je komaj premaknil. In to meni, ki naj bi prekipevala od energije. Gospa za pultom je bila sila zaskrbljena. Naštela mi je vse možne bolezni in vzroke. Skratka, mene - enčinkhipohondra je fino prestrašila.
Mislim, da je prišel čas za kakšno masažo, akupunkturo ... razvajanje.

2 komentarja:

Unknown pravi ...

prešparaj denar in pridi h meni na razvajanje

skupaj bova plesale, pele in se fino imele

Anonimni pravi ...

razvajanje... DELAMO NA TEM:-)))))