Zadnjič mi je nekdo rekel, da sem kot nomad. Hm, mogoče sem bila res. Nekaj let nazaj. Ko še sama nisem vedela kje sem doma. Kje točno je moj dom. Na nekaj dni sem se selila. Hihi, saj je bilo prav zabavno. Dolgčas mi zagotovo ni bilo.Danes vem kje sem doma. Kljub temu pa imam v hiši svojih staršev še cel kup "neprecenljivega materiala". Nikakor se ne morem ločiti od serije plišastih igrač, ki sem jih vestno zbirala v otroštvu. Mi pa na misel ne pride, da bi jih preselila k sebi. Le kam jih pa naj dam?!? Potem je tu še cel kup zvezkov. Ali ima kdo srce, da bi vrgel stran popisane zvezke, ki jih pridno hranim že od osnovne šole dalje.?!Ne spomnim pa se, kdaj sem jih nazadnje prijela v roke. Ali pa vsaj premaknila škatlo.
No, in tako sem danes (nepričakovano) dobila pošiljko vseh albumov, ki jih premorem. Le kdo bi si mislil, da jih imam toooliko?! Ne vem še točno kam jih bom shranila. Zmanjkuje mi namreč polic. Definitivno pa jih želim imeti na dosegu rok. Sem namreč tiste vrste človek, ki si redko ogleda fotke na računalniku. Nikoli si ne pogledam slik, ki sem jih "shranila" na kakšen cd. Sem pa pridna v razvijanju slik. Zato imam namreč kakšen albumček preveč. :-)))
Brez težav sem se popoldne zasedela in pregledovala albume. Ure so kar bežale. Včasih mi je šlo na smeh. Včasih pa tudi na jok (pri tem te moram spomiti, da je bila ta teden polna luna, pa še bolj občutljiva sem). Slike so me spomnile ne marsikateri dogodek, ki sem ga že zdavnaj pozabila. Uf, kje vse sem se že potepala?! Ojej, če bi doma vedeli ... :-)))))
Zanimivo je bilo (skozi albume) spremljati tudi spremembe na sebi in bližnjih. Ne smem mimo zanimivih frizur in barv las. V osnovni šoli sem nosila "gobico". Vedno sem bila postrižena na kratko. Kot fant. Šele v sedmem razredu sem si izborila paž. S "strehco" seveda. "Strehca"- sprednji lasje, ki se v obliki lunice ali polkroga dvigajo visoko nad čelom. Vsako jutro je bilo strehco potrebno z glavniko oblikovati in fajn našricat z utrjevalcem. Da je bila trda kot cement. Niti dež je ni uničil. Tudi slike iz maturantskega plesa "niso od muh". Rekla bom samo to - Fredi Miler in oneeyebrow.
hihihi, to so bili časi.
Kako že pravijo: "Ženske s(m)o kot vino - z leti postaja(mo)jo le žlahtnejše".
No, in tako sem danes (nepričakovano) dobila pošiljko vseh albumov, ki jih premorem. Le kdo bi si mislil, da jih imam toooliko?! Ne vem še točno kam jih bom shranila. Zmanjkuje mi namreč polic. Definitivno pa jih želim imeti na dosegu rok. Sem namreč tiste vrste človek, ki si redko ogleda fotke na računalniku. Nikoli si ne pogledam slik, ki sem jih "shranila" na kakšen cd. Sem pa pridna v razvijanju slik. Zato imam namreč kakšen albumček preveč. :-)))
Brez težav sem se popoldne zasedela in pregledovala albume. Ure so kar bežale. Včasih mi je šlo na smeh. Včasih pa tudi na jok (pri tem te moram spomiti, da je bila ta teden polna luna, pa še bolj občutljiva sem). Slike so me spomnile ne marsikateri dogodek, ki sem ga že zdavnaj pozabila. Uf, kje vse sem se že potepala?! Ojej, če bi doma vedeli ... :-)))))
Zanimivo je bilo (skozi albume) spremljati tudi spremembe na sebi in bližnjih. Ne smem mimo zanimivih frizur in barv las. V osnovni šoli sem nosila "gobico". Vedno sem bila postrižena na kratko. Kot fant. Šele v sedmem razredu sem si izborila paž. S "strehco" seveda. "Strehca"- sprednji lasje, ki se v obliki lunice ali polkroga dvigajo visoko nad čelom. Vsako jutro je bilo strehco potrebno z glavniko oblikovati in fajn našricat z utrjevalcem. Da je bila trda kot cement. Niti dež je ni uničil. Tudi slike iz maturantskega plesa "niso od muh". Rekla bom samo to - Fredi Miler in oneeyebrow.
hihihi, to so bili časi.
Kako že pravijo: "Ženske s(m)o kot vino - z leti postaja(mo)jo le žlahtnejše".
1 komentar:
z zadnjim odstavkom je povedano popolnoma vse. ;-)
Slike so tako močne kot vonjave- poneejo te nazaj v preteklost- moje magdalence.
Objavite komentar